Priložnostni govor Predsednika PO ZVVS Pomurje v Radencih, 3. julij 2013

Niko Brus – priložnostni govor v Radencih, 3. julija 2013 na 12. spominskem pohodu ob meji:

BrusNiko

Pred 22.leti, 25.junija 1991, smo s sprejetjem Deklaracije o neodvisnosti Slovenije in Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, uresničili sanje večine Slovencev.

Takoj naslednji dan se prične agresija JLA proti mejnim prehodom, kjer so že izobešeni novi simboli mlade države. Sledijo pozivi k predaji mejnih prehodov in tudi prvi streli s strani JLA.

Enote JLA za agresijo na Slovenijo so bile sestavljene iz: Zagrebškega, Reškega, Ljubljanskega, Mariborskega in Varaždinskega korpusa, pod poveljstvom 5. armadnega območja v Zagrebu.

Prav Varaždinski korpus, pod poveljstvom polkovnika Berislava Popova, je dobil povelje, da se zagotovi kontrola nad mejnim prehodom v Gornji Radgoni.

Dobro postavljene barikade pred Ormožem na mostu čez Dravo, preprečijo preboj 1.koloni 5.tankom in 10.oklepnim transporterjem, prehod čez Dravski most v Ormožu. Po spopadu in pogajanjih se vrnejo po 12.uri v Varaždin.

27.6.1991- »v večernih urah«

Njegova mehanizirana enota ima v sestavi 3 tanke, 11 oklepnih transporterjev, 7 kamionov, 2 cisterni in 2 vozili za zvezo. Začel se je njegov prodor iz Hrvaške Štrigove, preko Banfija do Veržeja, kjer organizirajo postanek.

Svoj krvavi pohod nadaljujejo 28.6. zjutraj ob 4 .uri. Po premaganih ovirah v Hrastje Moti in spopadih tukaj v Radencih ob spominskem obeležju, kjer je smrtno zadet zastavnik Mustafa. Po odstranitvi ovire na mostu nadaljuje pohod z obstreljevanjem skozi Radence, kjer jim hrabri prostovoljec zapleni cisterno z gorivom. Med obstreljevanjem,  kar na slepo pri nas pade tudi prva civilna smrtna žrtev, Alojz Gaube iz Janževega Vrha, kateremu smo mu v lanskem letu postavili spominsko ploščo na tem obeležju.

Popov pot nadaljuje z manjšimi postanki pri ovirah do Gornje Radgone, kjer mu močno otežijo pot hrabri prostovoljci pri bivšem Elradu. Ob velikih izgubah opreme,vozil in 3. žrtvah, se prebije do mejnega prehoda in ga zasede.

Naloga,ki jo je dobil Popov je bila delno realizirana. Zavzetje mejnega prehoda v Gornji Radgoni je postala tudi njegova past, v katero je bil ujet.

Poskusi in načrti  za rešitev Popova iz Gornje Radgone niso bili uspešni.

V njih je sodelovala Glavna kolona, ki je bila sestavljena iz 6 .tankov,  7. oklepnih transporterjev, 8. tovornjakov, 2. cistern, 1. dvigala in dveh vozil za zvezo.

29 .junija do 2. julija nastopi premirje. Kljub temu so enote Popova opravljale prevoze do stražnice v mestu.

Popov želi pogajanja, ki jih izvedeta poveljnik TO območja in komandir policijske postaje Gornja Radgona.

1. julija zjutraj je postavljena popolna blokada enote Popova.

Nova pogajanja ob 17. uri ta dan,ki jih vodi načelnik PŠTO z pooblastili državnega vodstva, so bila neuspešna.

Za nas vesela novica, saj prihaja nova pošiljka  10. kamionov orožja v Pomurje iz Ložnice pri Slovenski Bistrice, tudi protioklepnega, ki ga nismo imeli. Nujno potrebno je bilo pripadnike TO tudi seznaniti z načinom delovanja in njegovo uporabo.

Tankovska oklepna enota je vsakih nekaj ur prižigala hrumeče motorje teh pošasti. Kot protiutež pa so jih prižigali tudi v Avstriji, kar je bilo dobro slišati nam, ki smo bili 100 metrov med obema.

Premirje se konča 2. julija ob 13 .uri, ko na pot krene 5. Kolona JLA proti Gornji Radgoni, da razbije blokado, ki onemogoča odhod  Popova iz obroča na mejnem prehodu.

Zadnji spopad s to kolono se zgodi okrog 14. ure, tukaj pred Radenci,kjer je zadet oklepni transporter.

2. julija se v Gornji Radgoni pospešujejo priprave za oborožen spopad z  Popovom. Izdan je ukaz najvišje bojne pripravljenosti. Že tretji dan smo v pripravljenosti vse enote TO in policije.

Bilo je jasno vsem, da mirna rešitev umika JLA ni več mogoča.

Izdan je pisni ukaz poveljnika višjega poveljstva načelniku OŠTO, da napade v primeru, če se ob pozivu ne preda.

Radioamaterji prestrežejo poročilo polkovnika Popova, da zruši – CILJ  POD  BREZO -kar je pomenilo cerkveni zvonik,ki ga popolnoma uničijo.

To je bil vzrok za odprtje ognja iz vseh položajev TO iz grajskega hriba z Zoljami, ročnimi minometi in OSA -mi, vojaki JLA pa iz topov in mitraljezov po vsem mestu in po grajskem hribu kjer zagorijo tudi stanovanjske hiše.

Oglasijo se sirene za  nevarnost letalskega napada. Letala preletijo položaje braniteljev. Raketirajo barikado na železniško-cestnem prehodu in poškodujejo zgradbo Avtoradgone.

Še pred večerom tega dne je izveden napad na stražnico v Gornji Radgoni, kjer sodelujeta oba diverzantska voda TO in policijska enota. Odstranili smo sovražnika, ki nam je ves čas visel na vratu.

Ponoči iz 2. na 3 .julij nastane premirje, položaji pa so budno branjeni.

Vsi branitelji-osamosvojitelji smo z temi akcijami dokazali največjo borbeno pripravljenost, da obranimo novonastalo državo Slovenijo.

Tudi tako trdega oficirja Popova smo prepričali, da se bo moral umakniti. Popoldan 3. julija pristane na umik z ljudmi in opremo, za seboj pa pusti razdejanje ter izropan mejni prehod.

Na širšem področju 73. območnega  ŠTO je bilo uničenih 6. tankov, 5 oklepnih transporterjev, 9 tovornjakov, 2 cisterni in 5 terenskih vozil.

Na žalost sta padli tudi dve civilni žrtvi.

Padlo je tudi 12 vojakov JLA, 32 pa jih je bilo ranjenih.

To je bil eden izmed največjih uspehov vojne za Slovenijo.

Danes povedano, je drobec mozaika dogodkov, ki ne smejo v pozabo nam, še posebej mladim rodovom.

Vsem strukturam, ki smo takrat sodelovali v bran domovini,

VELIKA HVALA.

Aktualni politiki pa sporočam:

DOVOLJ JE OBLJUB, POTREBNI SO REZULTATI DELA , LE OD TEGA BOMO ŽIVELI BOLJE, KAKOR SMO SI ŽELELI LETA 1991, ZA KAR SMO BILI PRIPRAVLJENI DATI TUDI SVOJA ŽIVLJENJA.

Predsednik PO ZVVS Pomurje, Niko Brus