Veterani na Koroškem

DSCN6056

Tako kot vsako leto se je tudi to leto predsedstvo OZVVS Gornja Radgona  odločilo, da organizira jesenski izlet. Odločitev kam, tokrat za organizacijski odbor  ni bila težka. Že  po  prvih  idejah je  bila soglasno sprejeta destinacija – na Koroško. Zakaj prav tja? Po pogovorih z našimi člani se je pokazalo, da Koroško pravzaprav zaradi njene odmaknjenosti premalo poznamo. K temu  je potrebno dodati številne dogodke iz  naše samoosvojitvene vojne leta 1991, ki so se zgodili tudi na  tem področju in  katere  bi bilo potrebno  po bliže spoznati.

Odločitev je bila pravilna. To se  je pokazalo že pri zbiranju  prijav udeležencev, saj je kljub  pričetku trgatev bilo potrebno  naročiti dva avtobusa. Tako smo odrinili  v zgodnjih jutranjih urah z  enim avtobusom  iz Radencev in z drugim iz Gornje Radgone.  Pot do Koroške je dolga, zato smo za prvo postajališče izbrali kraj Križevec. V gostilni Zaleznik Jane smo se okrepčali  z jutranjo kavico in sendvičem na katerega tudi tokrat, kot vsako leto,  ni  pozabil organizacijski odbor. Pot nas  je vodila preko Vitanj na Koroško. Preko Doliča  smo prispeli v Mislinjo, ko nas  je pozdravilo jutranje sonce, ki nas ni zapustilo vse do večernih ur. V tem prečudovitem začetku dneva smo na levi strani avtobusa imeli stalno  spremljevalko – Uršljo goro, ki nas je spremljala preko Slovenj Gradca vse tja do Kotelj, do  kraja kjer se je v bližini, v Podgori,  rodil  slovenskega književnik Lovro  Kuhar, bolj  znan  kot Prežihov Voranc.

Malo pred deveto uro  smo prispeli  v Mežico. Tu sta nas pred rudnikom pričakala domačina, veterana Vili Donau, predsednik PO ZVS, ki je tudi bivši  rudar, in Zdravko Moličnik, predsednik OZVVS Mežiška dolina.

DSCN6122

Ob deveti  uri, po  prvem presenečenju, to je oblačenju v “rudarska  oblačila”, nas je  čakalo drugo presenečenje, posedanje v majhne,  za marsikaterega od  nas tudi pretesne,  rudarske vozičke. V objemu  teme se je pričela adrenalinska  vožnja v utesnjenem  vozičku, v popolni temi (nekateri  srečneži  so  imeli svetilke), neprestanim poskakovanjem in s 100 na uro (vsaj  takšen  občutek  je bil). Po  15 minutni vožnji  smo si  oddahnili. Prispeli smo v sredino  gore  pod  Peco. Pot nas je vodila po različnih rovih in s pomočjo  vodičev smo  spoznavali težaško delo rudarjev oziroma knapov,  kot jim  pravijo v teh krajih. Vendar tako kot je marsikdaj znal rudarjem ponagajati  jamski škrat,  tako  jo je  zagodel tudi nam. Na kraju 1,5  km hoje po rudniku smo zopet morali  sesti v vlakec z  vozički. Ko smo  prispeli  na plan smo  bili presrečni. Ne zato ker  je bilo konec vožnje, saj smo  se je  navadili,  temveč zato,  ker smo imeli zares enkraten  turistični dogodek, prepoln  vtisov. K temu je prispeval še ogled rudniškega muzeja in prikaz stanovanja knapovske družine. Zares lepo!

Nadaljevali smo  vožnjo  na mejni prehod Holmec. Ker  nam je počasi začelo kruliti po trebuhu, smo iz avtobusa privlekli mize in klopi in jih napolnili  s fino zapečenimi, hrustljavimi rebrcami. Seveda mastna hrana se  je morala zaliti,  kar  smo tudi  pridno počeli z domačim špricerjem in  pivom.

DSCN6191

Mednarodni  mejni prehod Holmec poznamo  iz medijev po  dogodkih  iz osamosvojitvene vojne 1991.   Poznamo ga po različnih razpravah, ki  mečejo medlo luč na te  dogodke. Zato  smo  želeli slišati  kaj več o tem in  tu so  nam postregli naši kolegi veterani. Po pozdravnih govorih Vilija  in Zdravka nam je   dogodke zelo slikovito, prav na mestu dogajanj, prikazal častni  predsednik OZVVS Mežiška dolina Maksimiljan Gorenšek,  ki je  v bojih na Holmcu sodeloval in poveljeval. Povedal nam  je kako so bile razporejene enote teritorijalne obrambe, kje so  se nahajali vojaki  JLA, kako je  deloval  breztrzajni top,  kako sta življenje  izgubila dva pripadnika milice, o posnetku avstrijskih  snemalcev iz helikopterja itd. Na žalost bilo je premalo  časa, da bi se lahko natančneje poglobili  v vsa ta dogajanja. Pred  slovesom  z mejnega prehoda smo položili  sveče  k spomeniku dvema padlima žrtvama.

DSCN6210Vožnja do  naslednjega  postanka ni  dolgo  trajala.  Zaustavili smo  se po petih minutah ob spomeniku v Poljani. To je kraj,  kjer se je na naših tleh  končala  2. svetovna vojna. Naši  kolegi veterani iz Mežiške doline so nas prijetno presenetili. Izključno za nas so povabili profesorja  zgodovine g.Valentina Ovniča,  ki  nam je ob spominskem  obiležju predstavil  umik  sovražnika na Slovenskem, njihov cilj – umik na avstrijsko ozemlje in predaja Britancem in cilj partizanskih sil – zadržati in zajeti jih na jugoslovanskem ozemlju.  Opisal nam  je večja bojišča na Koroškem v Doliču, Dravogradu, Poljani in pri Pliberku, kjer se je morala 15. maja vdati zadnja velika skupina, sestavljena iz vojske NDH, črnogorskih četnikov in civilnih beguncev, o predaji nemškega generala Alexandra Lohra, ki se  je  predal pri Šoštanju in nato obsojen v Beogradu.

Tukaj smo se poslovili  od naših  prijateljev veteranov iz Mežiške  doline in se  napotili v Bukovje pri  Dravogradu,  kjer nas je “prevzel” Herman Jeseničnik, predsednik OZVVS Dravograd.

DSCN6215

Na travniku pred  dvorcem Bukovje, bivšo vojašnico JLA, nas je  pozdravil kustos Jože Kramar, poslanec prvega slovenskega državnega zbora.  Seznanil nas  je z  zgodovino dvorca in nas nato  popeljal v dvorec. V pritličju dvorca je odprta stalna muzejska razstava dogodkov na območju Koroške v letih 1990/91. Maja 1990 je TO Koroške uspela JLA preprečiti zaplembo dela svojega orožja, ki ga je v naslednjih mesecih, podobno  kot pri nas, hranila na skrivnih lokacijah in se istočasno strukturno in borbeno pripravljala na osamosvojitev Slovenije. Spopadi so potekali na mednarodnem mejnem prehodu Holmec in pod Dravogradom, kjer je bila zaustavljena kolona oklepnih vozil JLA. V desetdnevni vojni so enote TO in milice uspele v oboroženem spopadu prisiliti enote JLA, ki so se nahajale na Koroškem, k predaji. O teh dogodkih  smo si  ogledali  kratki film. Nato  smo  si pod vodstvom  kustosa ogledali ostale  prostore bivše  vojašnice in se čudili zavzetosti  posameznikov iz občine Dravograd,  ki  so  uspešno  obnovili  dvorec in prostore v nekaj  kar  je  res  vredno  ogleda. Mlademu paru, ki se  je ob našem odhodu  prišel poročit v dvorec  želimo  uspešno  življenjsko pot.

DSCN6276

Zadnja točka našega ogleda je bil kraj  Libeliče. Ob prihodu  sta nas domačina Adrijan  in Irma podelila v dve skupini. Pod njunim vodstvom smo si ogledali v župnišču stalno muzejsko zbirko koroškega plebiscita,  ko so  se Libeličani 30.9.1922 priključili k matičnemu narodu. Nato  smo  si ogledali  kmečko  zbirko prebivalcev  Libelič, črno  kuhinjo in kostnico ob cerkvi svetega  Martina.

Libeliče so  zelo  zanimiv kraj in začelo nam je  zmanjkovati  časa. Zato nas je na odhodu pozdravil v imenu  veteranskega združenja Dravograd Herman Jeseničnik,  ki je  sprva želel  je, da bi  nas  pozdravil ob obeležju  v Dravogradu, kjer  je  zaustavljena  kolona JLA.  Ker časa  več  ni  bilo, smo si  spominsko obeležje  pogledali  ob vožnji  iz avtobusa.

Svoje potepanje po Koroški smo  končali  v Muti  v  gostilni Pri  Izidorju.   Pričakal nas je Bogdan  Ladinik, predsednik OZVVS  Zgornja Dravska dolina. Predstavil nam je kraj,  kjer  smo svoje potovanje končali in  nas pozval,  da  si vzamemo čas in obiščemo  tudi  te  kraje, ki se  sicer  ne nahajajo  več na Koroškem, temveč  na Štajerskem. Nato nas  je  lastnik Izidor  pogostil  z  obilno  večerjo. Tek  smo  si olajšali z Janževcem in z  prijetnimi zvoki  “frajtonarice”, ki  so  nas potem spremljali še po poti  domov.

Bil  je zares lep  izlet,  ki nam  bo ostal  še dolgo  v spominu. Za  dobro  organizacijo se moramo  zahvaliti  našemu organizacijskemu  odboru, še posebna zahvala  pa gre našim kolegom veteranom  iz  Koroškega,  ki so  nas spremljali  vse od  jutranjega  prihoda na Koroško  do našega večernega odhoda.

Zato Vili,  Zdravko, Maksimiljan, Herman in Bogdan –  najlepša hvala!

Fotogalerija