Vojna 1991

Zgodba o vojni v Gornji Radgoni se je začela dejansko že prvi dan po razglasitvi slovenske neodvisnosti, dopoldne v

četrtek, 27. junija 1991.

Takrat je iz varaždinske vojašnice krenila v smeri Ormoža oklepna kolona JLA, ki je imela je ukaz prodreti skozi Ormož in Ljutomer do mejnega prehoda v Gornji Radgoni. Po razglasitvi slovenske samostojnosti 25. junija 1991 je, tako kot vse ostale mejne prehode v Sloveniji, tudi ta v Gornji Radgoni prevzela slovenska milica in zamenjala vse jugoslovanske državne simbole s simboli novo nastale države Slovenije. Naloga oklepne enote JLA je bila vzpostavitev prejšnjega jugoslovanskega državnega režima, omogočiti na mejnem prehodu delo zveznim organom in carini. Kljub že predhodno pridobljenim izvidniškim podatkom se JLA ni zavedala na kakšen odziv civilnega prebivalstva in odpor TO ter milice bo naletela na svoji poti. Kolona je prispela do mosta čez Dravo, do novo nastale južne meje, kjer je na barikadi zaustavljena s strani hrabrih ormoških braniteljev. Pričelo se je streljanje pri čemer je napravljena ogromna škoda v mestu in ranjen po en borec na obeh straneh,  pripadnik TO in častnik JLA. Kolona se ni uspela prebiti zato je poveljnik varaždinskega korpusa sestavil novo oklepno enoto in ji ukazal, da zasede novi mejni prehod v Središču ob Dravi in se napoti po levi strani Drave v Ormož ter pomaga zaustavljeni koloni na mostu čez Dravo. Tudi ta ukaz poveljnika JLA ni bil realiziran, saj je tudi ta druga kolona v Ormožu ustavljena s strani TO in milice.

Tega istega dne se v Gornji Radgoni v skladu s sklepom Izvršnega sveta občine Gornja izvede blokada vhoda v stražnico in se jim odvzame elektrika ter voda. Izvedejo se priprave za postavljanje cestnih ovir na vpadnicah v mesto.

V Radencih skupina 6. pripadnikov TO  zvečer zajame izvidnico JLA (podpolkovnika in dva vojaka). Pri tem sodeluje milica, ki izvaja ožjo in širšo blokado območja. Oficirja JLA predajo Pokrajinskemu štabu TO, vojaka pa v zbirni center. 

Po dvojnem neuspehu pred Ormožem se poveljnik 32. mehanizirane brigade JLA istega dne zvečer odloči za tretjo  oklepno enoto, ki se iz varaždinske vojašnice pod poveljstvom polkovnika Popova napoti zvečer v smeri Štrigove in ponoči prebije do Veržeja. Tukaj prenoči.  Naslednji dan v

petek 28. junija 1991

zgodaj zjutraj kolona JLA nadaljuje pot skozi Hrastje Moto, kjer uniči dva tovornjaka v oviri. Branilci ovire se predhodno umaknejo, ker nimajo protioklepnega orožja. Dopoldne kolona JLA prispe v Radence, kjer prebije dve cestni oviri, prvo pri današnjem krožišču za Kapelo in drugo pri avtobusni postaji. Kolona JLA nato nadaljuje pot proti izhodu Radencev v smeri Gornje Radgone pri čemer je ovirana s strelskim ognjem pripadnikov TO. Zaradi tega se neoklepna vozila (tovornjaki, cisterne, vozila veze…) morajo zaustaviti in vojaki JLA poiskati zavetje v bližnjem jarku in grmovju. V tem času dva civilista zajameta cisterno in jo odpeljeta ter kasneje predata pripadnikom TO. V obstreljevanju JLA rani  civilista Alojza Gaubeta, ki mu je v Radencih nudena prva pomoč in je zatem odpeljan v soboško bolnišnico. Žal 3. julija 1991 za posledicami poškodb umre.

Kolona JLA po preboju obrambe v Radencih, prodira proti Gornji Radgoni. V mestu so v pripravljenosti. Osebje zdravstvenega doma pričakuje ranjence ne glede na pripadnost. V pripravljenosti so tudi Civilna zaščita, Rdeči križ, gasilci, radioamaterji, občinski organi. Okrog 10.00 ure kolona JLA prispe do prve ovire pred Gornjo Radgono  pri Avtoradgoni. Pričakajo jih pripadniki TO, ki izstrelijo raketo iz protitankovskega orožja Armbrust in sprožijo improvizirano mino s čimer delno poškodujejo tank za izvleko. Prične se obstreljevanje pri čemer JLA s tankovsko granato poškoduje stanovanjsko hišo na bližnjem hribu. Ko prebijejo prvo oviro, jih pričaka druga pri Lisjakovi strugi. Tudi to po nekaj minutah prebijejo. Takoj zatem jih pričaka tretja ovira pred železniškim prehodom, ki jo s tanki obstreljujejo in odrinejo ter nadaljuje pot v mesto.

Gornja Radgona je obmejno mesto. Zato je v tem mestu živelo precej družin iz ostalih jugoslovanskih republik, ki so bili zaposleni bodisi na meji, v zdravstvu ali ostalih podjetjih in javnih ustanovah. Nekateri od njih se niso mogli sprijazniti z novimi razmerami v Sloveniji in so sodelovali z neprijateljsko vojsko, kot se je to ugotovilo kasneje po vojni. Ti so z veseljem pričakovali kolono JLA. Ne pa večina prebivalcev Gornje Radgone, ki so v prihodu vojske JLA videli sovražnika – okupatorja. To vzdušje so prebivalci Radgone izkazovali na različne načine. Prav izrazito je bilo dejanje prvoborca iz 2. svetovne vojne, ki je pred tankovsko kolono iz protesta na cestišče postavil vso svoje ordenje in medalje, ki so mu bile podeljene v bivši skupni državi.

Veliko nezadovoljstvo z vdorom kolone JLA v mesto je čutila mladina Gornje Radgone, ki ni bila v redni in rezervni sestavi enot TO in milice. Njihov uporniški duh ni miroval in čutili so dolžnost, da morajo ukrepati. Sprva sta se za akcijo odločila dva mladeniča, ki sta kolono JLA pričakala v centru mesta na Partizanski cesti s tremi molotovkami. Ker sta jih odvrgla na oklepna vozila, večje škode nista povzročila. Umaknila sta se v zaklon za zgradbo električne transformatorske postaje, kjer ju je opazila posadka tanka. Sledil je strel iz takovskega topa in transformatorska postaja je bila uničena. Na srečo mladeniča s strašnim zvonjenjem v glavi preživita.

To dogajanje je spremljal na Partizanski cesti nasproti zgradbe občine svetovni popotnik, pisatelj in fotograf Janez Svetina iz Bleda. Ko je izza vogala fotografiral zadnji del kolone JLA, ga je dosmrtno pokosil izstrelek JLA.

Ta čas se na drugi strani ceste na dvorišču podjetja Elrad pripravlja druga skupina mladeničev. Tudi ti fantje pripravljajo molotovke. Kolona JLA se je pomaknila naprej pri čemer jo je pri muzeju ovirala skupina strelcev TO. Zaradi tega se je kolona odcepila tako, da so pot na mejni prehod nadaljevali le tanki in oklepna vozila, med tem ko se je preostali del kolone s tovornimi vozili in vozili za zveze moral ustaviti. To so izkoristili mladeniči z molotovkami, ki so jih odvrgli na zaustavljena vozila iz oken zgradbe Elrada. Nastal je »pekel«, ki je trajal vse do naslednjega dne. Vnela so se vsa vozila in z njimi ves tovor, strelivo in hrana. Zgorelo je tudi truplo podčastnika JLA, ki je bil zadet nekje na poti od Radencev do Gornje Radgone.  Del oklepne enote se je nato vrnil in omogočil umik vojakom JLA, ki so pred tem pravočasno zapustili goreča vozila.

Med tem časom je prvi del oklepne enote  prispel do nove cestne ovire v križišču blizu mejnega prehoda. Tu jih pričaka civilist, ki vrže zažigalno steklenico na čelni tank, ki zagori, vendar ogenj ugasne. Pripadnik TO s streli iz puške  uniči na drugem tanku infra-rdeči reflektor. Temu sledi vsesplošno streljanje po bližnjih zgradbah. Posadka drugega tanka se odloči za strel, pri čemer granata uniči kompletno stanovanje na bližnjem bloku. Tik pred mejnim prehodom obstaja še zadnja ovira, ki jo tank za izvleko uspešno odstrani.

S tem poveljnik enote JLA, polkovnik Popov ob 12.05 v petek, 28 junija 1991 doseže svoj cilj in zasede mejni prehod Gornja Radgona.

Popoldne istega dne ob 15.45 iz smeri Radencev nizko nad reko Muro prileti helikopter JLA po mrtvega vojaka in zaokroži nad mejnim prehodom. Ker tukaj ni uspel pristati, pristane med pokopališčem in osnovno šolo. Takoj zatem se izvede blokada območja s strani enot TO.  Iz helikopterja izstopi polkovnik, ki je bil načelnik za meje v poveljstvu JLA v Zagrebu. S predstavniki milice se začne pogajati za prevoz umrlega vojaka in za pogovor s poveljujočim v bližnji karavli. Ob 18.00 uri posebna enota milica izvede njegovo aretacijo in ga po različnih skrivnih poteh prepelje v Ljubljano. Helikopterju z mrtvim vojakom dovoli vrnitev nazaj na Hrvaško. V naslednjih dneh

od sobote 29. 6 do ponedeljka 1. 7. 1991

se je zvrstilo več pogajan s poveljnikom enote JLA na zasedenem mejnem prehodu. Vsa pogajanja so bila neuspešna. Zato se je poveljstvo TO odločilo za priprave na zajetje enote na mejnem prehodu in enote v stražnici. Izdelujejo se načrti za delovanje, izvede se evakuacija civilnega prebivalstva z mejnega prehoda, na grajskem hribu prične delovati razglasna postaja usmerjena na mejni prehod s pozivi vojakom JLA na zapustitev mesta. Kasneje se postavi razglasna postaja z enakim namenom tudi pri karavli.  Enote TO v Gornji Radgoni niso imele večje količine protioklepnega borbenega orožja in minsko eksplozivnih sredstev. To se je spremenilo šele 30. 6. 1991 z zajetjem skladišča JLA pri Slovenski Bistrici, S popolnitvijo enot TO s temi borbenimi sredstvi so nastali realni izgledi za obkolitev in zajetje pripadnikov JLA.

Vso to burno dogajanje so v samem mestu Gornji Radgoni intenzivno spremljali mediji in razni poročevalci tako iz Slovenije kot tudi iz tujine. Na avstrijski strani so se vrstili preleti helikopterjev in letal z nalogo medijskega poročanja in tudi intenzivnega vojaškega spremljanja dogajanja. Temu primerno so s svojo vojsko in opremo na svoji strani mejnega prehoda in širše v mesto izvajali protioklepno varovanje.

Borbeno delovanje enot TO in milice se prične v

torek 2. julija 1991.

V jutranjih urah prejmejo ukaz za najvišjo stopnjo borbene pripravljenosti in ob 14.30 sledi  ukaz za napad. Pripadniki TO prvi udarijo s svojim strelnim orožjem iz položajev na Grajskem hribu. JLA odgovori z vsem orožjem, kar povzroči ogromno škodo na bližnjih stavbah. Na Grajskem hribu  in v bližini mejnega prehoda gorijo hiše. V spopadu na Grajskem hribu sta ranjena pripadnika TO. Ob 16.15 strel iz tankovskega topa uniči zvonik cerkve Sv. Petra. Kmalu zatem se prične napad milice in TO na karavlo. Preda se vseh 42 vojakov in njihov poveljnik. Zajeti vojaki so prepeljani  v zbirni center. Zvečer dve letali JLA raketirata področje Avtoradgone in ovire pred mestom. Ves ta čas je poskrbljeno za civilno prebivalstvo, ki je v zakloniščih.

Popoldne tega dne so enote TO in milice zajele tudi drugo stražnico, ki je bila na področju Občine Gornja Radgona. Pripadniki TO iz Lenarta so v stražnici Zgornje Konjišče zajeli 45 vojakov, enega podčastnika in enega častnika JLA.

Naslednji dan

sreda 3. julija 1991

ni prinesla zadovoljstva poveljujočim TO. Zjutraj so prejeli novico o novi oklepni koloni JLA, ki je prispela v Hrastje Mota z nalogo deblokirati obkoljeno enoto JLA na mejnem prehodu v Gornji Radgoni. Na srečo je ta kolona že 2. 7. 1991 na poti iz Središča ob Dravi v Kogu,  Presiki in Pristavi v spopadih s slovenskimi branilci pretrpela večje izgube. Naslednji dan se je zato in zaradi intenzivnega delovanja pripadnikov TO in milice iz Ljutomera v Hrastje Mota zaustavila. V izvidnico so uspeli poslali oklepni transporter, ki je v Radencih v spopadu zaustavljen in zajet s strani enot TO. S tem je poskus rešitve enote JLA iz Gornje Radgone dokončno propadel.

Med tem je na republiškem nivoju sprejeta odločitev o premirju in o umiku enote JLA iz Gornje Radgone z vsem vojaštvom in bojnimi sredstvi. Opoldne se začne premirje in sledi dogovor poveljnika TO in poveljnika JLA o načinu umika. Ob 18.52 se prične v spremstvu milice odhod oklepne kolone JLA iz porušenega mejnega prehoda.

Takoj po odhodu kolone JLA  je ob 19.26 na mejnem prehodu  ponovno dvignjena slovenska zastava.

Sklepna misel

JLA je mejni prehod okupirala od 28. 6. do 3. 7. 1991. Tej agresiji smo se uprli teritorialci, miličniki, reševalci (RK, ZD), gasilci, civilna zaščita, mediji in hrabri prebivalci občine in širše (prostovoljci).  Odločili smo se za samostojno Slovenijo in jo zato tudi ubranili.

Čeprav Republika Slovenije takrat še ni podpisala Ženevske konvencije o ravnanju z ranjenci in ujetniki, smo jo v celoti upoštevali. Ujete pripadniki JLA, ki niso želeli prestopiti, smo predali v zbirne centre in nato slovenski milici.  Še posebno pozorno smo obravnavani mlade vojake JLA, ki so se predali. Za vse zajete in prebežnike smo v zbirnem centru Gornji Ivanjci (kasneje Bučečovci) pridobili nova oblačila in omogočili telefonske klice svojcem, ki so jih nato večji del sami prevzeli.

Del mesta ob mejnem prehodu je utrpel veliko škodo. Takoj po vojni je pri obnovitvi mesta pomagala sosednja Avstrija, še posebej sosednja avstrijska Radgona.

Danes na te dogodke agresije JLA ne smemo pozabiti. Z učinkovitim odporom smo obranili našo samostojnost za kar smo lahko ponosni še posebej mi veteranke in veterani, ki smo sodelovali v teh dogodkih.  Na te težke čase nas s ponosom opominjajo spominska obeležja in spominske plošče za katere skrbi naše Območno združenje. Ohranjati moramo zgodovinski spomin o pomembnosti osamosvojitvene vojne 1991 in ga prenašati dalje predvsem na mlajše generacije.

»NAJ NE BO NIKOLI POZABLJENO!«